Posts Tagged: August

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: od krimija do gotike, da o Rimu ne govorimo

Dobra skodelica čaja, kadarkoli in kjerkoli, mi vselej osveži misli in telo. S knjigo, v  katero se potopim kot v najgloblje kotičke oceana in piškoti, ki jih pomakam v čaj, deluje kot nekaj zelo domačnega. Med knjižnimi deli, ki sem jih čitala v zadnjem času, je tudi Mačka med golobičkami Agathe Christie. Njena dela so na mojem bralnem repertoarju, h katerim pa prištevam tudi druge favorite, o katerih sem že pisala, kot so Veliki Gatsby, Pazite se psa in knjige Jeroma Klapke Jeroma. Z užitkom sem prebrala in še berem dela A. Christie, denimo Umor v Mezopotamiji, Karte na mizo in Zlo pod soncem. V mnogih nastopata Poirot in Hastings, nerazdružljiv duo, ki je na lovu za preiskovanje zadevščin, mimogrede pa uletita na kakšen nepričakovan obisk in se ujameta v dogodivščino. V Mački med golobičkami se zgodba odvija na dekliški šoli Meadowbank, ki jo vodi odločna gdč. Bulstrode. Pisateljica nam vrže kikiriki že na začetku, ko smo na Srednjem vzhodu in izvemo, da se v Ramatu pripravlja revolucija. Princ Ali Yusuf zaupa svojem pilotu in tudi prijatelju Bobu poseben zaklad, ki ga skrije med prtljago svoje sestre in nečakinje, preden odpotujeta domov. Na Meadowbanku, kjer se je začelo šolsko leto, se pojavijo tako zunanji, kot tudi notranji zainteresiranci, ki jih skrivnostni bonbončki še kako zanimajo… Ampak na kakšen način se povezujeta Meadowbank in dogajanje v Ramatu, pa bralci kmalu izvemo prek raznih dogodkov, zaradi katerih se stvari še bolj zamotajo v klobčič, ki pa ga Hercule Poirot kot vselej uspešno razkrije.

Naslednja knjižica iz knjižne police, ki sem si jo prebrala, je Odgrnjena tančica. Gre pa za zbirko kratkih zgodb, ki imajo znanstveno fantastično vsebino, čeprav mi delujejo gotsko. Ob tej literarni zvrsti vedno pomislim na Edgarja Allana Poeja, v umetniški smeri pa na angleškega slikarja Atkinsona Grimshawa in njegova slikarska dela. Gotski literarni slog je tako skrivnosten, zamišljen, kar pritegne te v svoje tančice… Kot sprehod skozi drevored na deževno popoldne. V tej zbirki kratkih zgodb, ki jih omenjam, so tudi dela Virginie Woolf, Brama Stokerja (Drakula, seveda), Henryja Jamesa, in pa Charlesa Dickensa, ki še kako dobro obvlada pisanje zgodb z misterioznim navdihom (Pusta hiša, recimo). Njegova zgodba nosi naslov Signalist, pripoveduje pa o sprehajalcu, ki mu prestrašeni signalist pove o nekakšni prikazni, ki se pojavi preden vlak zapelje v tunel in ga opozarja na nekaj strašnega, kar naj bi se primerilo. Prikazen opozarja signalista s znaki, ki jih sliši in vidi le on. Da ti požene srh po hrbtenici.

Nekatere knjige takoj prebereš, druge pa postopoma, najprej te ne potegnejo takoj vase, ko se jim malo bolj posvetiš, pa padeš vanje. V Ogledalu kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe sem pisala, da je izjemna knjiga kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Tako se mi je namreč zgodilo tudi z romanom o rimskem cesarju Avgustu (John Williams), nasledniku Julija Cezarja. Z veseljem prebiram dela in prispevke o rimskem cesarstvu, vendar pa ne želim zveneti kot pokvarjena gramofonska plošča, saj sem o mojem občudovanju Rimljanov že velikokrat pisala. Ko Avgust nasledi Julija Cezarja, ljudje dvomijo v njegov talent; da je še premlad, pravijo. In ga podcenjujejo, toda Avgust pokaže, da ni po župi priplaval. Ko se zgodba razvija, spoznamo njegove bitke, tako osebne kot tudi vojaške in politične. Prek dopisovanj in pisem, spisanih s peresom prebivalcev Rima, za katerega so menili, da je cel svet, pa tudi osebnih znancev samega cesarja in njegovih družinskih članov spoznamo življenje tedanjega časa; če si bil drzen, si lahko dosegel marsikaj. Knjiga, ki je spisana drugače kot Hadrijanovi spomini Marguerite Yourcenarjeve, a enako privlačna z navdihom večnosti.

Pokrajina deževnih dni

Svobodno pisanje… Ko ne razmišljam o tem, ali so moje besede v popolnem sosledju. Notranji kritik je utišan, sem le jaz s svojimi mislimi, ki plujejo z nalivnim peresom po papirju. 

Na drogu javne razsvetljave počiva ogromna vešča. Zadnjič, ko je prenehalo deževati in je zapihal vetrc in so se oblaki počasi umikali, so po nebu poletele lastovice in se vrtinčile v ritmu vetra… 

Jaz in Terry (moj hrtek) nekega večera pod zvezdnatim nebom. Kaj je že napisala Marguerite Yourcenar v Hadrijanovih spominih o zvezdah? Ah, to morje zvezd.

Iz nekega razloga mi je danes všeč, ko pišem v ležeči pisavi. Najbrž je nekaj v zvezi s tem, da dežuje in tako deluje bolj pomirjajoče, nekako v tem smislu, kot da šepetam. Kje naj začnem? Takšni dnevi, kakršen je današnji, kar kličejo po vroči skodelici čaja / kave in s svinčnikom že sežem po beležnici, da bi si nakracala nekaj vrstic. Povsem nepovezano, ampak ali se moraš za pisanje res povsem osredotočiti? Menim, da ne. Dajmo, Lea – tudi pri pisanju obstaja neka dinamika, vendar pisanje najboljše steče, ko se prepustim trenutku in ne razmišljam preveč. Najbolj spontane beležke sem napisala v času svoje najljubše jutranje rutine, ko sem v zgodnjih jutrih skočila iz postelje, si pripravila Darjeeling čaj ali kavo, sedla na stopnice in izpisala vse, kar mi je prišlo na misel. Čeprav so povsod nalepljeni neki nasveti, tudi za pisanje, si mislite, sem vedno rada to počela po svoje… Pisanje lahko odkrije globoka hrepenenja našega srca, če si dovolimo čutiti, in zakaj si ne bi? V različnih oblikah si delam zabeležke že kar precej časa, in tista senzacija, tudi, ko je vse ostalo težko, ne poneha. Morda bi pisanje lahko opisala tako, da sem v stari knjižnici, kjer vzamem iz police neko knjigo in pred mojimi očmi se razprejo police, tukaj je tista alkimija, hodnik me vodi v neznane pokrajine. Kot v knjigi Jamesa Hiltona o deželi Shangri-La, svet, ki je skrit za vrati.

Pred spanjem prebiram knjigo Johna Williamsa o rimskem cesarju Avgustu, ki sem jo zadnjič našla v knjigarni med naključnim brkljanjem. Dopisovanje (sprva) Julija Cezarja in pisma, ki so jih pisali Avgustovi poznanci, ko so bili skupaj na terenu, ohranjajo pisanje tekoče in živahno. Kaj je z menoj in Rimljani? V meni se vzbudijo neki posebni občutki, je neko vzdušje, tisti šepet Mediterana, ki pomirja, vonj po borovcih. Bolj temeljito pa bom o knjigi napisala, ko jo preberem, lahko pa že kar takoj povem, da je name naredila pozitiven vtis.