Posts Tagged: Beležnica

Ura svinca

Kompresivno delujoče vreme. V uri svinca, ko čutiš, da te vleče navzdol namesto gor, besede ne pridejo tako zlahka. Optimizem šteje… Pa tudi kos jabolčnega štrudlja, ki ga poplakneš s skodelico kave, ne škodi. Sicer pravijo, da hrana ni nujno tolažba, ampak menim, da ti malce tistega, kar imaš rad/a, dobro dene. Drugače te hitro posrka v črno luknjo, če sem nekoliko astralno naravnana. Lažje je, ko napišem nekaj vrstic. Odprem okno in vdihnem zrak, dvignem težo s prsi. Ko je večerno nebo jasno, se ozrem v zvezde; ne kot pesnik, ki išče navdih, ampak kot nekdo, ki je kdaj zamišljen; že Yourcenarjeva je v Hadrijanovih spominih razmišljala o zvezdah in vprašanjih, ki jih naslavljamo na zvezde, kot da bi nam migotajoče lučke lahko odgovorile… Vseeno, trepetlikajo in pomirjajo, in prav nič me ne preseneča, da so s svojo mističnostjo tako navdihovale Egipčane.

Ritmična glasba s posebno noto: Hesperion XXI. Ko poslušam glasbo in pišem zapiske, razmišljam o Mojih pejsažih. Kot sem že napisala, so moj strasten projekt, gnetilnica idej. Dobim neko zamisel in cilj ni v lovljenju estetike. Gre za osebno raven, za dotik, za beležke, ne pa za nek pritisk. Z mojim žlobudranjem sem hotela le povedati, da me pisanje osrečuje.

Ni povezano s tem, kar pišem, ampak med brkljanjem v knjižnici sem naletela na Citadelo francoskega avtorja de Saint-Exupéryja in v knjigi prelepo vrstico – Čas ni več peščena ura, ki porablja svoj pesek, ampak žanjec, ki veže svoje snope. Se strinjaš, ali pač ne? Stavek iz knjige mi je dokaj blizu, saj me spomni na mojo pesem o peščeni uri, s tem pa tudi na moje dojemanje časa – o tem pa sem že pisala v mojih zapiskih o stoikih.

Neskončne zabeležke

Vsakdo, ki ustvarja ali dela v neki klasični obrti, ali pa v moderni panogi, ve, kateri materiali in pripomočki so zanj/o esencialni. S tem ne mislim na blagovne znamke, ampak na tisto, kar deluje zate. Zame sta pomembna papir in svinčnik. Dobro je, če papir zdrži težo in črnilo nalivnega peresa, vendar pa pišem tudi v bloke s tanjšim papirjem in se raje ubadam z vsebino svojega pisanja, pisalo pa prilagodim. Preko let sem našla osebne klasike – Castell 9000 grafitni svinčnik za risanje, gladek papir v beli ali rahlo kremasti barvi, oster šilček in radirka, ki ne ustvarja prahu. Če gramatura papirja to dopušča, uporabim za pisanje nalivno pero z mahovnato zelenim črnilom, sicer pa pišem s katerimkoli zelenim svinčnikom, ki gladko drsi po papirju.

Že nekaj let pečem kruh in moram priznati, da sam proces oblikovanja hleba in pripravljanja testa deluje meditativno. Sprva sem pekla vsestranski kruh, kasneje sem odkrila francosko rustikalno štruco, kar me je vodilo do hrustljavega kruha. Zadnje čase za peko uporabljam glineno ploščo, ki naredi kruh še bolj okusen, skorjico pa neopisljivo. Peko kruha primerjam s pripravo čaja – počakaš, da se voda nekoliko ohladi, jo preliješ prek lističev čaja in počakaš nekaj minut – le da gre pri peki kruha za pomokanje loparja, oblikovanje hleba, štruce ali karkoli že, obenem pa tudi za samo pripravo testa. Trendi današnjega časa temu pravijo čuječnost, a gre za nekaj, kar obstaja že od pamtiveka. Moj kruh denimo ni tako fotogeničen kot čudoviti vzorci, ki jih lahko vidiš okoli, ima preprost vzorec, je pa narejen z rokami in ga najraje jem opečenega ali pa kar samega.

Eno od najbolj zanimivih del, ki sem jih prebrala v zadnjem času (seveda nisem pozabila, da moram napisati še kaj o Avgustu Johna Williamsa), je roman Jamesa A. Michenerja z naslovom Vrnitev v otoški raj, na katero sem čisto po naključju naletela v knjižnici. Knjiga me je pritegnila s pripovedovanji o drugačnih kulturah Južnega Pacifika. Nekatera poglavja so fiktivna, druga pa osnovana na konkretnih dejstvih, saj je bil avtor med drugo svetovno vojno nastanjen v službi ameriške mornarice na enem od otokov v Južnem Pacifiku. Njegovo pripovedovanje o koralnih grebenih in zgodbe o odnosih med otočani, ali pa način priprave jedi, je tako občuten, da se prek kratkih zgodb zlahka potopiš v eksotičen svet otokov.

Neke noči se mi je sanjalo o Franciji (in kaj je novega…); no, v nekih drugih sanjah pa sem se vozila po nekem neznanem francoskem mestu po dolgi ulici, ampak te sanje so se dogajale torej nekje v Franciji, kjer je na meni neznani vzpetini stal grad. Hribčki in trava okoli mene so bili… kaj pa vem, pšenične barve. Ko sem bila z mojim hrtkom na sprehodu, me je nek kraj spomnil na te sanje. Kot nekakšen déjà vu.

Predstavljaj si, da te sončni žarki, ki v tem jutru sijejo skozi okno, božajo po obrazu.

Pokrajina deževnih dni

Svobodno pisanje… Ko ne razmišljam o tem, ali so moje besede v popolnem sosledju. Notranji kritik je utišan, sem le jaz s svojimi mislimi, ki plujejo z nalivnim peresom po papirju. 

Na drogu javne razsvetljave počiva ogromna vešča. Zadnjič, ko je prenehalo deževati in je zapihal vetrc in so se oblaki počasi umikali, so po nebu poletele lastovice in se vrtinčile v ritmu vetra… 

Jaz in Terry (moj hrtek) nekega večera pod zvezdnatim nebom. Kaj je že napisala Marguerite Yourcenar v Hadrijanovih spominih o zvezdah? Ah, to morje zvezd.

Iz nekega razloga mi je danes všeč, ko pišem v ležeči pisavi. Najbrž je nekaj v zvezi s tem, da dežuje in tako deluje bolj pomirjajoče, nekako v tem smislu, kot da šepetam. Kje naj začnem? Takšni dnevi, kakršen je današnji, kar kličejo po vroči skodelici čaja / kave in s svinčnikom že sežem po beležnici, da bi si nakracala nekaj vrstic. Povsem nepovezano, ampak ali se moraš za pisanje res povsem osredotočiti? Menim, da ne. Dajmo, Lea – tudi pri pisanju obstaja neka dinamika, vendar pisanje najboljše steče, ko se prepustim trenutku in ne razmišljam preveč. Najbolj spontane beležke sem napisala v času svoje najljubše jutranje rutine, ko sem v zgodnjih jutrih skočila iz postelje, si pripravila Darjeeling čaj ali kavo, sedla na stopnice in izpisala vse, kar mi je prišlo na misel. Čeprav so povsod nalepljeni neki nasveti, tudi za pisanje, si mislite, sem vedno rada to počela po svoje… Pisanje lahko odkrije globoka hrepenenja našega srca, če si dovolimo čutiti, in zakaj si ne bi? V različnih oblikah si delam zabeležke že kar precej časa, in tista senzacija, tudi, ko je vse ostalo težko, ne poneha. Morda bi pisanje lahko opisala tako, da sem v stari knjižnici, kjer vzamem iz police neko knjigo in pred mojimi očmi se razprejo police, tukaj je tista alkimija, hodnik me vodi v neznane pokrajine. Kot v knjigi Jamesa Hiltona o deželi Shangri-La, svet, ki je skrit za vrati.

Pred spanjem prebiram knjigo Johna Williamsa o rimskem cesarju Avgustu, ki sem jo zadnjič našla v knjigarni med naključnim brkljanjem. Dopisovanje (sprva) Julija Cezarja in pisma, ki so jih pisali Avgustovi poznanci, ko so bili skupaj na terenu, ohranjajo pisanje tekoče in živahno. Kaj je z menoj in Rimljani? V meni se vzbudijo neki posebni občutki, je neko vzdušje, tisti šepet Mediterana, ki pomirja, vonj po borovcih. Bolj temeljito pa bom o knjigi napisala, ko jo preberem, lahko pa že kar takoj povem, da je name naredila pozitiven vtis.

Moje spomladanske beležke

L1030515

Dragi bralec, draga bralka!

Tu sem, ob tebi; pišem ti, ko se počasi večeri; namesto čaja naredim požirek vode. Želim ti pisati o sončnem zahodu, kot ga je slikal eden od mojih najljubših slikarjev; ko se čez nebo prepredajo prozorni vijolični, modri in oranžni trakovi, ki so kot šali, ki jih veter nosi semintja.

Ob meni je nekaj blokov in beležnic, o vsebini katerih ti želim nekaj povedati. Ali ti smem ponuditi skodelico čaja?

Ko zagledam beležnico s črnimi platnicami, najprej pomislim na pisatelja, ki je sedel v kavarni (morda ob café crème?) in pisal v svojo beležnico. Ošilil si je svinčnik z nožem, za srečo pa je v žepu nosil kostanj in zajčjo tačko. Moj okus za beležnice in bloke pa je nekoliko drugačen; ničesar nimam proti črnim beležnicam, toda osebno rada pišem v bloke s svetlimi platnicami; morda zato, ker me spominjajo na poletje in na barvo klasja. Že od nekdaj rada pišem, vendar pa si nerada zapisujem. Za pisanje dnevnika bi denimo rekla, da ni ravno na mojem repertoarju; pisala sem tudi jutranje strani, ki pa so nekakšen projekt, pri katerem takoj zjutraj napišeš okoli tri strani ali več. Če lahko recikliram svoje besedilo…. V pripovedovanje o podeželju sem se zaljubila med pisanjem zgodbe o B. P. – ju. Ali je podeželje raison d’être mojega pisanja? Ko pokukam v beležnice in bloke, najdem veliko strani, popisanih s podeželskimi prizori – naj naslednja besedila spregovorijo o mojih mislih:

  Pogovorimo se o prednostih vstajanja zgodaj zjutraj….

            Lahko opazuješ sončni vzhod. Prisluhneš jutranjemu ščebetanju vrabcev, taščic in sinic, četudi njihovega jezika ne razumeš. Nežen vetrc in vonj po listju figovega drevesa… Breze so še skrite, sonce jih še ni obsijalo, zato poglej v hribe in vasice, ki se že kopljejo v sončnih žarkih.

….

            Danes je jasno…. Nebo brez oblačka. Toplo je. V zraku je vonj po španskem bezgu, vetrc ga narahlo vodi proti meni. Grizljam opečenec.

….

            Taščica je priletela na vrtno ograjo; črički kar pojejo in pojejo; nekje pod streho si je bela pastirica uredila gnezdo; večkrat sem jo videla, kako je letela s koščki paličk v kljunčku; kostanj je obsijan s soncem, a pri nas še čakamo, da se zjasni; zapiha vetrc in vzvalovijo veje brez. Preletim nekaj zadnjih strani; v skorajda vsaki vrstici sem pisala o podeželju – o naravi, o jutrih na deželi… Kot da napisano še ni bilo napisano. O podeželju bi lahko kar naprej pisala – o tem tudi vedno pišem.

Besedila izhajajo iz ene od mojih najljubših beležnic z natiskanim zemljevidom na platnicah; beležnica ima nekaj čez dvesto strani (okoli 280 strani, saj sem pravkar pogledala), rumenkast papir in zelen trakec za označevanje strani, diši pa po svežem milu. Pri srcu mi je tudi zvezek v svetlo rumenkasti barvi s platnenimi platnicami; pa nikar ne pozabimo še na blok v peščeni barvi. Všeč so mi bloki, zvezki in beležnice z osebnostjo, ki te kar vabijo, da vanje zapišeš zgodbo ali pa si preprosto zabeležiš tisto, kar te pritegne. Saj vem, da vrsta beležnice in odlično pisalo nista pogoj za dobro pisanje, vendar pa verjamem, da je beležka tudi izraz naše individualnosti, kamor si zapišemo pomembne misli. S tem sporočilom v mislih pa naj ti zaželim lep večer. – Lea