Posts Tagged: Bohinj

A Sense of Belonging

Lea Šambar, Bohinj
Lea Šambar, Bohinj

There are plenty of reasons for keeping a notebook somewhere nearby or for taking it with me if I’m going somewhere. Sometimes it’s about jotting down thoughts without being judgemental, other times I’m putting pen to paper to write about a landscape that borders on the cliché. But I’d never let a notebook dictate the quality of my thoughts. I’ve been in love with Alpine landscapes from the first moment I saw black and white photographs that my grandfather took with his rangefinder camera. Things have changed over the course of years, of course, but there’s something spellbinding about the greenery. Perhaps it’s the mild climate that feels so good on the skin. Maybe the magic is in the leaves already telling the story of the fall as I feel the warmth in my heart. These are the kind of things that I like to write about. A sense of belonging that places evoke. It’s something I share in a symbolic meaning with my close ones. There’s a connection on a deeper level that makes it so special to me.

Med planšarji

Vabljeni k branju mojega prispevka v reviji za ljubitelje gora Planinski vestnik, ki praznuje planšarsko kulturo. Prispevek si lahko prebereš v pdf obliki na sledeči povezavi:

Veselo branje in prijeten večer še naprej!

Prisluhni šepetu borovcev

Po postiljanju postelje sedem k mizi, da bi napisala nekaj vrstic v blok. Iz čajnika mi uspe izžeti še nekaj kapljic čaja, ki je že mlačen. Res je, da se včasih vprašam, zakaj mi ne uspe hkrati pisati in uživati v čaju? Ali eno ali drugo. Čisto po Konfucijevo; pisanje in pitje čaja sta rituala, v mojih očeh nezdružljiva, kajti vsak od njiju zahteva posebno pozornost. Med pisanjem se nočem ustavljati, saj so moje misli bolj podobne InterCityju. Ko pijem čaj, pa z dlanmi objamem skodelico, se naslonim nazaj na stol, zaprem oči in vdihnem aromo čaja. Pogledam skozi okno in se ozrem v modro nebo; prepredeno je s prozornimi oblački, a si ogledam tudi linije, ki jih na nebu puščajo letala. Saj ni pomembno, kje sem ali koliko je ura, ščebetanje ptic vselej pritegne mojo pozornost. Ko moja ladja pluje po morju, so takšni trenutki moje zvezdnato nebo, pod katerim priplujem nazaj v pristan.

Ta trenutek, ki je tukaj in zdaj, šteje. Ko se dotakneš svojih misli, ki potujejo pred teboj, ali pa ko skočiš na vsak vlak, ki stoji na peronu, tedaj ne doživiš polnosti nekega trenutka. Povsod si in tudi tvoje misli so povsod, nikjer pa nisi v svoji polnosti s srcem, dušo in telesom. Ko sedim v lokalu ali pa kje drugje, opažam obsesivno brkljanje po mobilnih telefonih. Že en sam stik z očmi ti pove, da je oseba odsotna z vsem svojim bitjem. Ob tem pomislim na roman Isaaca Asimova z naslovom Jeklene votline… Na tem strastnem drsenju prstov po zaslonih mobilnih telefonov je nekaj, kar me spominja na juho v konzervah in ljudi, ki potujejo po tekočih trakovih – kar je povsem surrealistično! Eden od mojih malih užitkov je sedenje v kavarni na terasi, ko je zunaj prelep dan. Počasi srkaš preprosto kavo in se naslonjen/a na stol prepustiš trenutku. Trg se koplje v sončnih žarkih zgodnjega jutra in vznemirja tvoje čute. Kako lahko zamudiš kaj takšnega? Morda pa sploh ni prelep dan in piazza ni obsijana s soncem; lahko se namaka v dežju. Vdihnem in izdihnem, tukaj sem in zdaj, z občutkoma svežine in brezčasnosti. Ko začutim šepet vetrca v rimskih borovcih, še bolj verjamem v Užij današnji dan in v vse preostale romantične neumnosti, zaradi katerih se je vredno ustaviti in poduhati cvetje, kavo ali parfum na polici – navsezadnje je bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Življenje v Oplenovi hiši – Sporočilo za sedanjost

Scan10001 1 - Oplen

Scan10003 2 - Oplen