Posts in Category: Skozi fotografski objektiv
Moderen magnetizem
Med grizljanjem piškotov in kdo ve katero skodelico kave (moja vrsta eau de vie) razmišljam o filmih, ki sem si jih ogledala v zadnjih časih. Zadnjič sem pregledovala klasike, kaj pa filmi s sodobnim pridihom? Všeč so mi filmi, v katerih je vsakdanje življenje vir navdiha in jih drobne sestavine naredijo tako mamljive. Včasih, ko ne najdem svojega prostora pod soncem, si rada pogledam film, da se vživim v neki drug svet in se odmaknem od svojih misli.
On + Ona je francoski film, ki sem si ga pogledala nekega jesenskega večera. Bilo je ravno po dežju in želela sem se zgolj nasloniti nazaj; hotela sem se prepustiti dogajanju v filmu, pustiti, da me dihanje ujame. Antoine je filmski skladatelj, ki odpotuje v Indijo, da bi posnel glasbo za moderno priredbo Romea in Julije. Na večerji francoskega veleposlaništva spozna ambasadorjevo soprogo in med njima se splete posebna vez. Menim, da sta Antoine in Anna sorodni duši, saj med njima potekajo čisto naravni pogovori, ni jima nerodno govoriti o stvareh, ki jih razumeta samo onadva. V filmu me pritegne nenarejeno vzdušje in preprostost glavnih likov, zgodba pa je postavljena v divji vrvež indijskih mest. Še eden od dobrih filmov z Jeanom Dujardinom je Un balcon sur la mer, v katerem Jean igranepremičninskega agenta iz Aix-en-Provence-a. Njegovo zanimanje vzbudi skrivnostna ženska, ki se zanima za nakup stare hiše. Stranko zamenja za Cathy, najstniško ljubezen iz skupnega odraščanja v Alžiriji in skupaj preživita nekaj časa. Mama mu pojasni, da naj bi Cathy umrla med bombardiranjem, ko so v Alžiriji potekali boji za neodvisnost. Skrivnostna stranka pa je Marie-Jeanne, bližnja prijateljica iz otroških dni, ki je že tedaj gojila čustva do Marca. Ko Marc odkrije spletko svojega rivala iz agencije, poišče Marie-Jeanne v deževnem mestu.
V navalu francoskih filmov omenjam tudi Novo prijateljico s povsem drugačnim slogom. Romain Duris, ki ga zagotovo vsi poznamo iz filmske priredbe Arsena Lupina, je David, ovdoveli oče male Lucie. Claire, najboljša prijateljica Davidove pokojne soproge Laure iz otroštva, obljubi Davidu pomoč pri skrbi za hčer. Ko nekega dne priteče do Davidove hiše, odkrije svetlolaso žensko na kavču, ki pestuje otroka. Davidova skrivnost je odkrita. Že v otroštvu se je rad preoblačil v ženske in ob Laurini podpori je nadaljeval s preoblačenjem tudi v odraslem življenju. Claire je radovedna, hkrati pa jo David in njegov alter ego Virginia privlačita. Med njima se razvije pristen odnos, nabit s flirtom, prijateljstvom in medsebojnim razumevanjem.
Pri filmih me najbolj pritegnejo močni liki, ki pripovedujejo neko zgodbo, imajo voljo do življenja. Daphne du Maurier, ki obvlada romanco in triler, poznamo po Rebecci, vendar pa so tudi po njenem romanu Moja sestrična Rachel posneli film. V filmu izstopajo odločni liki, ki se borijo za svoja hotenja, ne sedijo v kotu in opazujejo, kako gre svet mimo. Za osirotelega Philipa skrbi bratranec Ambrose, ki kasneje odpotuje v Firence. Philip živi na velikem posestvu v Cornwallu, kjer prevladuje mračnjaško vzdušje, kmalu pa začne dobivati bratrančeva pisma. V pismih govori o življenju v Firencah, pa tudi o daljni sestrični Rachel, s katero se poroči. Ni pa vse tako, kot je videti – po Ambrosevi smrti se okoli Rachel začnejo spletati govorice. Ko se prikaže vznemirljiva oseba, čenče opravljajo. Philip je sprva zagret za lov na čarovnice, po Rachelinem obisku pa je očaran.
Kdaj pa si ogledam tudi film, ki name naredi mešan vtis. Kdo bi si mislil, glede na to, da želim pokazati pozitivno stran. Vendar pa scenarij filma V tujčevi hiši deluje zbegano. Keira Knightley je Rachael, ki se pridruži svojemu soprogu Lewisu v povojnem Hamburgu. Živela naj bi v hiši arhitekta Stephena in njegove hčerke. Med družinama potekajo napetosti, vendar pa Rachael in Stephen vseeno čutita usodno privlačnost. Rachael preboleva otrokovo smrt, Lewis pa se s svojo bolečino spopada tako, da se še bolj zakoplje v delo. Ko Rachael nekega večera oskrbi Stephenovo rano, med njima vzplamtijo strasti. Tistega dne, ko bi morala odpotovati s Stephenom in Fredo, se Rachael spomnim na Lewisa in poledenelo ljubezen, zato se iz železniške postaje odpelje nazaj k njemu. Mislim, da je Stephen pravi junak tega filma, navsezadnje je kot tujec v svoji hiši strpan na podstrešje; opustiti je moral svoje pravo delo, s skicami pa se ukvarja pozno večer ob spremljavi operne glasbe. Kljub vsemu se ne vda in se zanaša nase…
Ljudje in zgodbe, ki navdušujejo
Ikoničen rumen pravokotnik, ki obroblja izvode National Geographica mi obljublja zgodbe in reportaže, v katere se bom potopila del nedeljskega popoldneva. V mislih si naslikam dokumentarce z legendarno uvodno špico, ki sem jih včasih gledala na vhs kasetah (to so bili predpotopni časi) in spomnim se, da sem se že takrat zagrevala za naravo, živalstvo in svet, kasneje pa sem to vpela v svoje ustvarjanje. Čar Nat. Geo. publikacij je v tem, da združujejo zgodbe iz obeh svetov – iz narave in iz urbane džungle. Pritegnejo me s prispevki in fotografijami, ki negujejo mojo radovednost. Ko se moja perspektiva premika, postanem bolj občutljiva za svet okoli sebe in za dogajanje, s tem pa tudi svet onkraj moje miselnosti postane neskončen. Še sedaj si rada preberem kakšen članek, zadnjič pa sem pobrskala tudi po arhivu mojih izvodov. Razmišljala sem o prispevkih, ki so me najbolj navdušili, zato bom danes o njih napisala nekaj vrstic.
Ko sem nekega oblačnega popoldneva stala na ploščadi pod Pont du Gardom, moj pogled na svet nikoli več ni bil enak. Rada berem tudi rimsko liriko. Za Rimljane imam posebno šibko točko in čeprav se nujno ne strinjam z njihovim življenjskim slogom, občudujem njihovo vztrajnost – kako so svoje delo, uspehe in neuspehe ter umetnost prenesli v večnost. Z velikim veseljem se mariniram v več kot tisoč let starih verzih. V mojem prvem izvodu National Geographica sem prebirala o svetu, kot so si ga zamislili Rimljani (The World According to Rome); članek govori o infrastrukturi, gradbenih projektih in življenju tedanjega časa. Pomislite na zgoraj omenjeni akvadukt s svojimi mogočnimi loki; simbol rimskega inženirstva, ki združuje znanost in umetnost, je mesto Nimes oskrboval z vodo. Rimski cesarji so imeli vizijo, s svojimi projekti so gledali proti večnosti; svojega občudovanja kar ne morem skriti, vem pa tudi, da v svojem razmišljanju nisem edina, saj že stoletja navdušujejo pisatelje, umetnike in druge ustvarjalce.
»Vsak dan je potovanje in potovanje sámo je cilj,« so besede japonskega umetnika haikuja, Matsua Basha. Moram priznati, da sem bila sprva zadržana do orientalskega pesništva, prebirala sem predvsem evropsko poezijo… Vendar pa sem se naučila občudovati tišino, subtilnost in tisto osebnoizpovedno noto haikuja, ki z le nekaj besedami pove veliko. V članku Po Sledi duha, opremljenega s čudovitimi fotografijami Michaela Yamashite, zaznam melanholijo. Avtor prispevka (Howard Norman) se odpravlja po stopinjah mojstra haikuja, ki je prehodil 2000 km dolgo pot po Japonski. Bashovo pesništvo je vzcvetelo po selitvi v Edo, ki je danes del Tokia, takrat pa je bilo to čisto novo mesto, v katerem je bilo zaradi dobre trgovine in naraščajočega prebivalstva vse mogoče. Čeprav je bil ljubljen med učenci, se je z življenjem v modernem svetu in izzivi težko spopadal. Posvetil se je zen budizmu in hranil svojega nemirnega duha s potovanji; tisto najbolj znano je njegova pot po Japonski, ki je opisana v Trnovi poti v daljno provinco, na katero se je odpravil spomladi l. 1689. Bashovo pisanje je preplet resnosti, humorja in otožnosti, kajti pesnik je na poti občutil vsa čustva in potem o svojih občutenjih tudi pisal.
Za Gertrude Bell sem prvič slišala v filmu z Nicole Kidman, ki je, če sodim po tem, kako so sodelavci in bližnji pripovedovali o Bellovi, to neustrašno popotnico zelo dobro upodobila. Ko sem ravno snedla porcijo tiramisuja, mi je film razkril Gertrudino pustolovsko življenje, zadnjič pa sem prebirala izvod National Geographica in naletela na članek o tej dami, ki je uspešno delovala na večih področjih – za obveščevalno službo – in pomagala ustanoviti Irak. Z Lawrencem Arabskim sta bila tesna prijatelja in tudi Gertrude se je znala posvetiti nomadskim plemenom, si pridobiti zaupanje šejkov. O svojih potovanjih po Bližnjem vzhodu je pisala v dnevnikih in pismih. Med svojim bivanjem v Bagdadu, kjer so skupaj s šejki in častniki pili čaj, je ustanovila Iraški narodni muzej, pomagala pa je tudi pri drugih projektih, s katerimi je izboljšala življenja prebivalcev mesta.
Omenila pa bi še nekaj drugih prispevkov, ki so me prav tako privabili, denimo članki o visoki planoti Altiplano, o morskih psih na Bahamih in gejšah, pa o drznem življenju faraonke Hačepsut, ki je mističnemu Egiptu vladala, kot da jutrišnjega dne ne bi bilo.
Podeželski humor
Lahkotno branje. Kaj so to sploh lahke knjige? Jih lahko opišem z nekaj besedami? Ne verjamem v neka pravila, ki bi predalčkala knjige. Knjižna dela so si med seboj le različna. Knjige so za vse. Humoristično knjigo bi denimo označila za lahkotno branje, kar pa tudi ne pomeni, da je brezzvezno in da smo vsi tisti, ki radi uživamo v neobremenjujočem branju, vsebinsko prazni. Nikar me ne razumite narobe, saj obstajajo tudi dnevi za L. N. Tolstoja, Gogolja in Turgenjeva, recimo tik po popoldanskem sprehodu po mestu, ko greš mimo Prešernovega gaja in lije kot iz škafa. Sicer pa, kdo bi šel na sprehod ob takšnem vremenu? Očitno jaz, iz nostalgije, ker sem polna déjà vu občutkov in sem po tisti poti veliko hodila, ampak to je že zgodba za drug dan; poleg tega pa obožujem sobotne deževne popoldneve, ko prilepljena ob okno srkam kavo. Obstaja neka knjižica, ki jo je napisal angleški pisatelj P. G. Wodehouse in zame uteleša besedo ‘relax’. Ob tej besedi bi lahko pomislili na lahkotne dneve v dolgih srajcah in brez hlač, če je to na vašem repertoarju sproščanja… Ampak ostanimo pri knjižici. Hvala, Jeeves je prisrčno knjižno delo, ki se po mojem mnenju lahko bere kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli. Tako kot Velikega Gatsbyja tudi to delo rada večkrat vzamem iz knjižne police in jo še enkrat preberem. Sploh ni važno, kolikokrat sem jo že prečitala, ob Bertiejevem nežnem momljanju in pripovedovanju vselej zdrsnem z rameni nazaj in se sprostim. Nekaj je na Bertieju Woostru in na podeželju, pa na brogue čevljih, zaradi katerih se počutim udobno. Moja stara mama se je prištevala med velike ljubitelje del Agathe Christie in nekaj tega navdušenja sem se navzela tudi sama. Ob branju teh knjig začutim bujnost podeželja, lesene ograje in hiške, po drugi strani pa vožnja z vlakom in opazovanje pokrajine, ki gre mimo, in zopet me prevzame nekakšna toplina, ob kateri se počutim kot doma. Kakšna sta vonj in okus po nostalgiji, se je lahko dotaknem? Kakorkoli, Bertie Wooster je londonski gentleman, ki ni prav nič domišljav. Živi v stanovanjski hiši in obožuje igranje na banjo, kar pa gre v nos… vsakomur. Čeprav je Jeeves sluga, deluje bolj v vlogi Bertiejevega zaupnika in svetovalca. Vedno najde rešitev. Zgodba se začne z zaskrbljenim Bertiejem, ki ga razburi srečanje s starimi znanci – bivšo zaročenko Paulino, njenim očetom J. Washburnom Stokerjem in sirom Roderickom Glossopom, ki rad meša štrene. Kar naenkrat je Glossop zopet tu, najavil se je pri Bertieju na obisk, saj so na delu žleht sile. Ker je Bertie v bloku povzročal kraval s svojim igranjem na banjo, sosedje zahtevajo mir! Vendar pa tudi Jeeves ni navdušen nad Bertiejevem muziciranjem. Zato se Bertie raje odloči, da se preseli na deželo, kjer najame eno od hiš v lasti sošolca, barona Chuffnella, po domače pa Chuffya, ki je lastnik celotne vasi Chuffnell Regis. Če mislite, da je ta zgodba ena od tistih z vznemirljivim začetkom, nato pa se vlečejo kot smrkelj, naj vam povem, da boste lepo presenečeni – no, vsaj po mojem mišljenju. Stara zasedba se srečuje v Chuffnellovem dvorcu; od Chuffyja, tete in njenega mulčka Seaburyja, pa do Chuffyjevih gostov – Stokerja in Pauline, in seveda do nagajivca Glossopa. Zvrsti se komedija zmešnjav in kako bi lahko Bertie obvladal zadeve brez Jeevesa ob svoji strani? Tudi Jeeves je tukaj, tokrat pri Chuffyju, pa kljub temu vedno z rešitvijo na dlani za našega Bertieja. Torej mi preostane le še to, da vas vprašam, česa pri tej knjigi ni mogoče vzljubiti?
Utrip
Všeč mi je utrip zgodnjih jutranjih ur ali poznega večera, ko bosa sedem k delovni mizi, prižgem luč, ki ravno prav osvetljuje prostor in prisluhnem glasbi Cesarie Evore, Buena Vista Social Cluba ali pa mariachi skladbam Luisa Miguela. Takrat si ustvarjam ritem, jezdim na valovih in delam, kot da sta jutro ali noč še daleč.
Kaj pa v tistih trenutkih, ko ne brniš kot dobro naoljena mašina? Ko pride deževen dan, ki niti približno ni podoben tistemu deževnemu jutru na počitnicah, ko sem se odpravljala na raziskovanje mesta. Ni bilo dovolj velikega dežnika za ves tisti dež! Saj ne pravim, da vsi deževni dnevi iztrgajo energijo iz mene, ampak tale dan me pusti, da se namakam v kadi, polni otopelih občutkov. Ko opravim projekt, ki me je zahteval celo, ko mi nekaj ne gre, ali pa, ko sem preprosto pod vremenom, tedaj se počutim kar precej prazno. Ponoči se zbudim in pri odprtem oknu poslušam dežne kaplje, ki namakajo suho travo. Toliko vem o sebi, da mi ne bi niti malo pomagalo, če bi se zavlekla pod odejo in srkala kavo… Raje sem zunaj, na prostem, in pustim vetru, da prepiha vse membrane mojega telesa.
Kaj naredim ob takšnih dnevih? Odgovor je preprost: se ne dam. Priznam si, da mi neka stvar ne gre in razmislim, kako bi se je lotila na drugačen način. Vztrajam in grem skozi neudobje, ki me pripelje naprej. Na moji jutranji rutini dan sloni. Zgodaj zjutraj se zame vse začne, saj je takrat vse mogoče. Poln čajnik, skodelica kaše, glasba in svež zrak me prebudijo, vendar pa mi je najbolj pomembno, da je ura karseda zgodnja. Človek je osamljen, ko ustvarja, vendar pa z dobro voljo in energijo premaguje ovire.