Film je, tako kot knjiga, stvar posameznikovega okusa. Meni je denimo nek film zelo všeč, za nekoga drugega pa čisti poden. Ampak saj je vse okej, kajti raznolikost ohranja komunikacijo živo, stvari pa ostajajo zanimive. Všeč mi je film s kul likom, ki je drugačen, se bori za pravo stvar in pokaže tudi svojo ranljivo plat. Sledi nekaj mojih najljubših filmov, ki si jih vselej rada ogledam, znova in znova.
Dober, grd, hudoben. Film, ki me priklene pred ekran. V trilogiji filmov o Blondie-ju je Dober, grd, hudoben moj najljubši. V ospredju je seveda Clint Eastwood v vlogi Blondie-ja, ki je neverjetno kul v ponču, klobuku in svoji drži – mislim, da je prav Blondie nekakšen raison d’être tega filma. Eastwood se v vseh svojih filmih drži tako hladno, da te že privlači. Joe (Clint Eastwood) je lovec na glave, ki skupaj z izobčencem Tucom sklene zavezništvo. Ko komu teče v grlo, drug drugega rešujeta, skupaj pa se znajdeta v prenekateri zoprni situaciji. Filmski scenarij je minimalističen, sploh ni veliko govorjenja, gre bolj za geste in držo. Obožujem widescreen film z dobrim tempom, kakršen je Dober, grd, hudoben.
Dvoriščno okno. Redkokateri film Alfreda Hitchcocka je strel v temo. Vrtoglavico, Vrv in Dvoriščno okno umeščam med svoje najljubše filme. Hitchcockovi trilerji so napeti v dobrem smislu, mogoče sploh niso tako očitni, saj se začnejo s preprostimi druženji, pijačo in pokošeno travo, potem pa nekdo opazi nekaj nenavadnega in tu se prične napetost, zaradi katere postaneš radoveden. V Dvoriščnem oknu je James Stewart pustolovski fotograf Jeff, ki okreva po zlomu noge. Dnevi so dolgi in vroči, zato si sosedje stanovanja hladijo z odprtimi okni. Kaj počnejo sosedje? Neke noči med nevihto Jeffa prebudi sosedino kričanje. Jeffov fotografski objektiv, prava zverina, postane dober opazovalec; tudi Stella, ki Jeffa ohranja v dobri formi, in njegova punca Lisa (Grace Kelly) se zagrejeta za stvar in skupaj postanejo nekakšni detektivi, ki se zapletejo v skrivnost in zadeva se počasi začne odvijati.
Pojmo v dežju. Poskočen film, po katerem si še sama rada zapojem kakšno pesmico. V tej komediji se Don, Kathy in Cosmo veselijo življenja, plešejo in pojejo iz vsega srca. Rdeča nit je predstavitev govorečih filmov, s tem pa zaton nemega filma; kako naj se liki prilagodijo in ustvarijo film, ki ni čista polomija? Obenem pa se v ospredje nežno postavijo glavni liki – Don, Cosmo in Kathy. Don je zvezda nemega filma, ki Kathy spozna na zasebni zabavi, ko skoči iz torte; po spletu nerodnosti in spletkarjenja s strani Line (porednica!) Don končno najde Kathy. Z njo in najboljšim prijateljem Cosmom Don načrtuje muzikal, ki bo hit. Nekaj mojih najljubših prizorov iz filma… Ko Don nekega deževnega večera pospremi Kathy domov, ne odpre dežnika. Zapoje pesem Singin’ in the Rain, ki v meni prebudi romantično dušo. Ali pa tistega poznega večera, ko prijatelji obupavajo nad polomom filma The Dueling Cavalier. Ko malicajo sendviče, ki jih poplaknejo z mlekom, se jim utrne zamisel in potem plešejo in pojejo Good Morning, ker se je začel nov dan. Kaj pa prizor, v katerem Don ni tako optimističen? In potem pride Cosmo in ga s pesmijo Make ‘Em Laugh znova navduši.
Med filmi, ki si jih tudi rada znova pogledam, so Sedem let v Tibetu in pa denimo Lawrence Arabski in Indiana Jones ali pa še kakšni drugi pustolovski filmi, pa Rambo in Umazani Harry; seveda pa bi lahko naštela še ne vem koliko filmov, ki si jih z veseljem ogledam, tudi modernih.
Včasih ni preprosto začeti s pisanjem. Ko razmišljam o svojih besedah, se počutim, kot da je pred menoj odprto morje in bom zdaj zaplavala vanj. Čutim pozitivno vznemirjenje, tisto vznemirjenje nedoživetega in vonj slanega na koži. Občutki igrajo pomembno vlogo pri pisanju; dober občutek, da sem v teku stvari, je moj as, vendar pa je treba tudi negativne občutke obrniti v pozitivno smer in o njih pisati; če našim občutkom in mislim damo zagon in pomen, smo lahko presenečeni nad tem, kam nas peljejo. Pisanje mi predstavlja hkrati izziv in užitek. Zame je nekaj povsem naravnega, tako kot jutranji rituali, ki jih prakticiramo. Navadila sem se, da lahko pišem kjerkoli, kadarkoli in kamorkoli – tudi na prtiček v restavraciji. Kaj me navdušuje za pisanje? Če imaš oči odprte za naravo, za svet in se vključiš vanj, se ti odpre v školjki kot Botticellijeva Venera. Vedno je neka dišava, ki spremeni ton in navdušuje občutke. Zame je to vonj po citrusih, borovcih, morju, tisto, kar potuje med mojimi rimskimi in morskimi občutki.
Po postiljanju postelje sedem k mizi, da bi napisala nekaj vrstic v blok. Iz čajnika mi uspe izžeti še nekaj kapljic čaja, ki je že mlačen. Res je, da se včasih vprašam, zakaj mi ne uspe hkrati pisati in uživati v čaju? Ali eno ali drugo. Čisto po Konfucijevo; pisanje in pitje čaja sta rituala, v mojih očeh nezdružljiva, kajti vsak od njiju zahteva posebno pozornost. Med pisanjem se nočem ustavljati, saj so moje misli bolj podobne InterCityju. Ko pijem čaj, pa z dlanmi objamem skodelico, se naslonim nazaj na stol, zaprem oči in vdihnem aromo čaja. Pogledam skozi okno in se ozrem v modro nebo; prepredeno je s prozornimi oblački, a si ogledam tudi linije, ki jih na nebu puščajo letala. Saj ni pomembno, kje sem ali koliko je ura, ščebetanje ptic vselej pritegne mojo pozornost. Ko moja ladja pluje po morju, so takšni trenutki moje zvezdnato nebo, pod katerim priplujem nazaj v pristan.
Ta trenutek, ki je tukaj in zdaj, šteje. Ko se dotakneš svojih misli, ki potujejo pred teboj, ali pa ko skočiš na vsak vlak, ki stoji na peronu, tedaj ne doživiš polnosti nekega trenutka. Povsod si in tudi tvoje misli so povsod, nikjer pa nisi v svoji polnosti s srcem, dušo in telesom. Ko sedim v lokalu ali pa kje drugje, opažam obsesivno brkljanje po mobilnih telefonih. Že en sam stik z očmi ti pove, da je oseba odsotna z vsem svojim bitjem. Ob tem pomislim na roman Isaaca Asimova z naslovom Jeklene votline… Na tem strastnem drsenju prstov po zaslonih mobilnih telefonov je nekaj, kar me spominja na juho v konzervah in ljudi, ki potujejo po tekočih trakovih – kar je povsem surrealistično! Eden od mojih malih užitkov je sedenje v kavarni na terasi, ko je zunaj prelep dan. Počasi srkaš preprosto kavo in se naslonjen/a na stol prepustiš trenutku. Trg se koplje v sončnih žarkih zgodnjega jutra in vznemirja tvoje čute. Kako lahko zamudiš kaj takšnega? Morda pa sploh ni prelep dan in piazza ni obsijana s soncem; lahko se namaka v dežju. Vdihnem in izdihnem, tukaj sem in zdaj, z občutkoma svežine in brezčasnosti. Ko začutim šepet vetrca v rimskih borovcih, še bolj verjamem v Užij današnji dan in v vse preostale romantične neumnosti, zaradi katerih se je vredno ustaviti in poduhati cvetje, kavo ali parfum na polici – navsezadnje je bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.
Pogrešam vonj pomladi,
dvig živega srebra,
v mehkobi jutranje meglice
dotikam se neskončnega.
Sonce skoz borovce posije
in v meni upanje vzklije,
ko na vrtu hruške cvetijo,
z nežnim šepetom poljube delijo.