Posts in Category: Junaki knjižnih polic
Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: od krimija do gotike, da o Rimu ne govorimo
Dobra skodelica čaja, kadarkoli in kjerkoli, mi vselej osveži misli in telo. S knjigo, v katero se potopim kot v najgloblje kotičke oceana in piškoti, ki jih pomakam v čaj, deluje kot nekaj zelo domačnega. Med knjižnimi deli, ki sem jih čitala v zadnjem času, je tudi Mačka med golobičkami Agathe Christie. Njena dela so na mojem bralnem repertoarju, h katerim pa prištevam tudi druge favorite, o katerih sem že pisala, kot so Veliki Gatsby, Pazite se psa in knjige Jeroma Klapke Jeroma. Z užitkom sem prebrala in še berem dela A. Christie, denimo Umor v Mezopotamiji, Karte na mizo in Zlo pod soncem. V mnogih nastopata Poirot in Hastings, nerazdružljiv duo, ki je na lovu za preiskovanje zadevščin, mimogrede pa uletita na kakšen nepričakovan obisk in se ujameta v dogodivščino. V Mački med golobičkami se zgodba odvija na dekliški šoli Meadowbank, ki jo vodi odločna gdč. Bulstrode. Pisateljica nam vrže kikiriki že na začetku, ko smo na Srednjem vzhodu in izvemo, da se v Ramatu pripravlja revolucija. Princ Ali Yusuf zaupa svojem pilotu in tudi prijatelju Bobu poseben zaklad, ki ga skrije med prtljago svoje sestre in nečakinje, preden odpotujeta domov. Na Meadowbanku, kjer se je začelo šolsko leto, se pojavijo tako zunanji, kot tudi notranji zainteresiranci, ki jih skrivnostni bonbončki še kako zanimajo… Ampak na kakšen način se povezujeta Meadowbank in dogajanje v Ramatu, pa bralci kmalu izvemo prek raznih dogodkov, zaradi katerih se stvari še bolj zamotajo v klobčič, ki pa ga Hercule Poirot kot vselej uspešno razkrije.
Naslednja knjižica iz knjižne police, ki sem si jo prebrala, je Odgrnjena tančica. Gre pa za zbirko kratkih zgodb, ki imajo znanstveno fantastično vsebino, čeprav mi delujejo gotsko. Ob tej literarni zvrsti vedno pomislim na Edgarja Allana Poeja, v umetniški smeri pa na angleškega slikarja Atkinsona Grimshawa in njegova slikarska dela. Gotski literarni slog je tako skrivnosten, zamišljen, kar pritegne te v svoje tančice… Kot sprehod skozi drevored na deževno popoldne. V tej zbirki kratkih zgodb, ki jih omenjam, so tudi dela Virginie Woolf, Brama Stokerja (Drakula, seveda), Henryja Jamesa, in pa Charlesa Dickensa, ki še kako dobro obvlada pisanje zgodb z misterioznim navdihom (Pusta hiša, recimo). Njegova zgodba nosi naslov Signalist, pripoveduje pa o sprehajalcu, ki mu prestrašeni signalist pove o nekakšni prikazni, ki se pojavi preden vlak zapelje v tunel in ga opozarja na nekaj strašnega, kar naj bi se primerilo. Prikazen opozarja signalista s znaki, ki jih sliši in vidi le on. Da ti požene srh po hrbtenici.
Nekatere knjige takoj prebereš, druge pa postopoma, najprej te ne potegnejo takoj vase, ko se jim malo bolj posvetiš, pa padeš vanje. V Ogledalu kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe sem pisala, da je izjemna knjiga kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Tako se mi je namreč zgodilo tudi z romanom o rimskem cesarju Avgustu (John Williams), nasledniku Julija Cezarja. Z veseljem prebiram dela in prispevke o rimskem cesarstvu, vendar pa ne želim zveneti kot pokvarjena gramofonska plošča, saj sem o mojem občudovanju Rimljanov že velikokrat pisala. Ko Avgust nasledi Julija Cezarja, ljudje dvomijo v njegov talent; da je še premlad, pravijo. In ga podcenjujejo, toda Avgust pokaže, da ni po župi priplaval. Ko se zgodba razvija, spoznamo njegove bitke, tako osebne kot tudi vojaške in politične. Prek dopisovanj in pisem, spisanih s peresom prebivalcev Rima, za katerega so menili, da je cel svet, pa tudi osebnih znancev samega cesarja in njegovih družinskih članov spoznamo življenje tedanjega časa; če si bil drzen, si lahko dosegel marsikaj. Knjiga, ki je spisana drugače kot Hadrijanovi spomini Marguerite Yourcenarjeve, a enako privlačna z navdihom večnosti.
Notice vizualne poezije
Čeprav sem globoko v sebi optimistična oseba, si ne morem kaj, da se ne bi semintja povprašala…
Ali sem kot Mark Avrelij, ki spodbudno pravi:
Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – IV, 49.
… Ali pa kot Gustave Flaubert, ki nekoliko bolj direktno meni:
Vedno sem skušal živeti v svojem slonokoščenem stolpu, vendar ob zidove treska val dr. in ga skuša spodnesti.
Ampak saj ni pomembno, na katerem koncu spektruma stojim. Že v Mojih razmišljanjih o pisanju sem napisala, da negativne občutke obrnem v pozitivno smer in o njih pišem, pride pa tudi kakšen dan, ko se nagibam k našemu francoskemu pisateljskemu šampionu, kar je čisto človeško. Takrat si zaližem rane na nekaj načinov v svoji levji maniri. Naj si nocoj dovolim biti gondoljer iz Hoffmannovih pripovedk in potegnem iz predalov nekaj čvrstih favoritov. Vselej obstaja knjiga za neko vrsto počutja, za preskok iz grenkega (čeprav je grenka čokolada okusna, pa tega ne moremo trditi za grenke občutke, kajne?) v prijetno rada prebiram poezijo Paula Éluarda, drobno knjižico s provansalsko trubadursko liriko, v kateri so čisti verzi raznih trubadurjev, tudi Rihard Levjesrčni je spisal pesem svoji sestri, pa William Shakespeare in Ovid – čar poezije je res v tem, da prihaja iz srca. Ko verze napišeš, so zunaj in nikar jih potem še ne prežvekuj. Med knjigami bi še posebej toplo priporočila dela P. G. Wodehousea, kot je denimo Hvala, Jeeves, eno izmed mojih najljubših čtiv. Kaj pa prijazna beseda? Kolikokrat me razveseli ena sama prijazna gesta. Tudi prijetno skodelico čaja, najsi bo pravi čaj ali pa tisane, bi umestila med tiste stvari, ki delujejo kot termofor za želodec… Morda pa nekaterim brbončicam bolj ustreza eliksir v obliki vroče čokolade s stepeno smetano v slogu Hercula Poirota, ki je pripravljena po francoski ali belgijski recepturi. Sem že omenila, da se k takšnemu ali drugačnemu napitku prilegajo piškoti? Kar tako, iz glave, domači vaniljevi rogljički, ki so čebelja kolenca piškotnega sveta, za katerimi pa ne zaostajajo biscottiji in digestivni piškoti. Zraven se poda klavirska glasba v slogu Easy listeninga, saj me zaradi svoje nevtralnosti pomirja in se lahko osredotočim. Najraje prisluhnem posnetkom orkestrov Henryja Mancinija, Mantovanija in 101 Strings. Obisk Zbiljskega jezera. Vedno nosim neke vrste dišavo, ki je v stiku z mojimi občutki. Kolonjske vode so zaradi svoje sestave lahke in jih pogosto prevevajo note citrusov, kar je čisto v moji smeri. Dišava je nekaj osebnega, tisto, kar človek nosi zaradi sebe. Nazadnje in pa tudi zelo pomembno pa je pisanje Mojih pejsažev, ki so moj strasten projekt že mnogo let. Sedaj pa naj ti zaželim lahko noč…
Ljudje in zgodbe, ki navdušujejo
Ikoničen rumen pravokotnik, ki obroblja izvode National Geographica mi obljublja zgodbe in reportaže, v katere se bom potopila del nedeljskega popoldneva. V mislih si naslikam dokumentarce z legendarno uvodno špico, ki sem jih včasih gledala na vhs kasetah (to so bili predpotopni časi) in spomnim se, da sem se že takrat zagrevala za naravo, živalstvo in svet, kasneje pa sem to vpela v svoje ustvarjanje. Čar Nat. Geo. publikacij je v tem, da združujejo zgodbe iz obeh svetov – iz narave in iz urbane džungle. Pritegnejo me s prispevki in fotografijami, ki negujejo mojo radovednost. Ko se moja perspektiva premika, postanem bolj občutljiva za svet okoli sebe in za dogajanje, s tem pa tudi svet onkraj moje miselnosti postane neskončen. Še sedaj si rada preberem kakšen članek, zadnjič pa sem pobrskala tudi po arhivu mojih izvodov. Razmišljala sem o prispevkih, ki so me najbolj navdušili, zato bom danes o njih napisala nekaj vrstic.
Ko sem nekega oblačnega popoldneva stala na ploščadi pod Pont du Gardom, moj pogled na svet nikoli več ni bil enak. Rada berem tudi rimsko liriko. Za Rimljane imam posebno šibko točko in čeprav se nujno ne strinjam z njihovim življenjskim slogom, občudujem njihovo vztrajnost – kako so svoje delo, uspehe in neuspehe ter umetnost prenesli v večnost. Z velikim veseljem se mariniram v več kot tisoč let starih verzih. V mojem prvem izvodu National Geographica sem prebirala o svetu, kot so si ga zamislili Rimljani (The World According to Rome); članek govori o infrastrukturi, gradbenih projektih in življenju tedanjega časa. Pomislite na zgoraj omenjeni akvadukt s svojimi mogočnimi loki; simbol rimskega inženirstva, ki združuje znanost in umetnost, je mesto Nimes oskrboval z vodo. Rimski cesarji so imeli vizijo, s svojimi projekti so gledali proti večnosti; svojega občudovanja kar ne morem skriti, vem pa tudi, da v svojem razmišljanju nisem edina, saj že stoletja navdušujejo pisatelje, umetnike in druge ustvarjalce.
»Vsak dan je potovanje in potovanje sámo je cilj,« so besede japonskega umetnika haikuja, Matsua Basha. Moram priznati, da sem bila sprva zadržana do orientalskega pesništva, prebirala sem predvsem evropsko poezijo… Vendar pa sem se naučila občudovati tišino, subtilnost in tisto osebnoizpovedno noto haikuja, ki z le nekaj besedami pove veliko. V članku Po Sledi duha, opremljenega s čudovitimi fotografijami Michaela Yamashite, zaznam melanholijo. Avtor prispevka (Howard Norman) se odpravlja po stopinjah mojstra haikuja, ki je prehodil 2000 km dolgo pot po Japonski. Bashovo pesništvo je vzcvetelo po selitvi v Edo, ki je danes del Tokia, takrat pa je bilo to čisto novo mesto, v katerem je bilo zaradi dobre trgovine in naraščajočega prebivalstva vse mogoče. Čeprav je bil ljubljen med učenci, se je z življenjem v modernem svetu in izzivi težko spopadal. Posvetil se je zen budizmu in hranil svojega nemirnega duha s potovanji; tisto najbolj znano je njegova pot po Japonski, ki je opisana v Trnovi poti v daljno provinco, na katero se je odpravil spomladi l. 1689. Bashovo pisanje je preplet resnosti, humorja in otožnosti, kajti pesnik je na poti občutil vsa čustva in potem o svojih občutenjih tudi pisal.
Za Gertrude Bell sem prvič slišala v filmu z Nicole Kidman, ki je, če sodim po tem, kako so sodelavci in bližnji pripovedovali o Bellovi, to neustrašno popotnico zelo dobro upodobila. Ko sem ravno snedla porcijo tiramisuja, mi je film razkril Gertrudino pustolovsko življenje, zadnjič pa sem prebirala izvod National Geographica in naletela na članek o tej dami, ki je uspešno delovala na večih področjih – za obveščevalno službo – in pomagala ustanoviti Irak. Z Lawrencem Arabskim sta bila tesna prijatelja in tudi Gertrude se je znala posvetiti nomadskim plemenom, si pridobiti zaupanje šejkov. O svojih potovanjih po Bližnjem vzhodu je pisala v dnevnikih in pismih. Med svojim bivanjem v Bagdadu, kjer so skupaj s šejki in častniki pili čaj, je ustanovila Iraški narodni muzej, pomagala pa je tudi pri drugih projektih, s katerimi je izboljšala življenja prebivalcev mesta.
Omenila pa bi še nekaj drugih prispevkov, ki so me prav tako privabili, denimo članki o visoki planoti Altiplano, o morskih psih na Bahamih in gejšah, pa o drznem življenju faraonke Hačepsut, ki je mističnemu Egiptu vladala, kot da jutrišnjega dne ne bi bilo.
Podeželski humor
Lahkotno branje. Kaj so to sploh lahke knjige? Jih lahko opišem z nekaj besedami? Ne verjamem v neka pravila, ki bi predalčkala knjige. Knjižna dela so si med seboj le različna. Knjige so za vse. Humoristično knjigo bi denimo označila za lahkotno branje, kar pa tudi ne pomeni, da je brezzvezno in da smo vsi tisti, ki radi uživamo v neobremenjujočem branju, vsebinsko prazni. Nikar me ne razumite narobe, saj obstajajo tudi dnevi za L. N. Tolstoja, Gogolja in Turgenjeva, recimo tik po popoldanskem sprehodu po mestu, ko greš mimo Prešernovega gaja in lije kot iz škafa. Sicer pa, kdo bi šel na sprehod ob takšnem vremenu? Očitno jaz, iz nostalgije, ker sem polna déjà vu občutkov in sem po tisti poti veliko hodila, ampak to je že zgodba za drug dan; poleg tega pa obožujem sobotne deževne popoldneve, ko prilepljena ob okno srkam kavo. Obstaja neka knjižica, ki jo je napisal angleški pisatelj P. G. Wodehouse in zame uteleša besedo ‘relax’. Ob tej besedi bi lahko pomislili na lahkotne dneve v dolgih srajcah in brez hlač, če je to na vašem repertoarju sproščanja… Ampak ostanimo pri knjižici. Hvala, Jeeves je prisrčno knjižno delo, ki se po mojem mnenju lahko bere kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli. Tako kot Velikega Gatsbyja tudi to delo rada večkrat vzamem iz knjižne police in jo še enkrat preberem. Sploh ni važno, kolikokrat sem jo že prečitala, ob Bertiejevem nežnem momljanju in pripovedovanju vselej zdrsnem z rameni nazaj in se sprostim. Nekaj je na Bertieju Woostru in na podeželju, pa na brogue čevljih, zaradi katerih se počutim udobno. Moja stara mama se je prištevala med velike ljubitelje del Agathe Christie in nekaj tega navdušenja sem se navzela tudi sama. Ob branju teh knjig začutim bujnost podeželja, lesene ograje in hiške, po drugi strani pa vožnja z vlakom in opazovanje pokrajine, ki gre mimo, in zopet me prevzame nekakšna toplina, ob kateri se počutim kot doma. Kakšna sta vonj in okus po nostalgiji, se je lahko dotaknem? Kakorkoli, Bertie Wooster je londonski gentleman, ki ni prav nič domišljav. Živi v stanovanjski hiši in obožuje igranje na banjo, kar pa gre v nos… vsakomur. Čeprav je Jeeves sluga, deluje bolj v vlogi Bertiejevega zaupnika in svetovalca. Vedno najde rešitev. Zgodba se začne z zaskrbljenim Bertiejem, ki ga razburi srečanje s starimi znanci – bivšo zaročenko Paulino, njenim očetom J. Washburnom Stokerjem in sirom Roderickom Glossopom, ki rad meša štrene. Kar naenkrat je Glossop zopet tu, najavil se je pri Bertieju na obisk, saj so na delu žleht sile. Ker je Bertie v bloku povzročal kraval s svojim igranjem na banjo, sosedje zahtevajo mir! Vendar pa tudi Jeeves ni navdušen nad Bertiejevem muziciranjem. Zato se Bertie raje odloči, da se preseli na deželo, kjer najame eno od hiš v lasti sošolca, barona Chuffnella, po domače pa Chuffya, ki je lastnik celotne vasi Chuffnell Regis. Če mislite, da je ta zgodba ena od tistih z vznemirljivim začetkom, nato pa se vlečejo kot smrkelj, naj vam povem, da boste lepo presenečeni – no, vsaj po mojem mišljenju. Stara zasedba se srečuje v Chuffnellovem dvorcu; od Chuffyja, tete in njenega mulčka Seaburyja, pa do Chuffyjevih gostov – Stokerja in Pauline, in seveda do nagajivca Glossopa. Zvrsti se komedija zmešnjav in kako bi lahko Bertie obvladal zadeve brez Jeevesa ob svoji strani? Tudi Jeeves je tukaj, tokrat pri Chuffyju, pa kljub temu vedno z rešitvijo na dlani za našega Bertieja. Torej mi preostane le še to, da vas vprašam, česa pri tej knjigi ni mogoče vzljubiti?